Fokus: Moč lažnega

Številni družbeni postopki vsebujejo prvino lažnega. Denimo, ko se dva ubadata z vprašanjem, ali bi noč preživela skupaj, je izrečeno vprašanje, ki bi lahko obrodilo sadove, verjetno: »Ali bi se mi pridružil/a še ob skodelici kave?« Vprašanje: »Ali bi preživel/a noč z menoj?« najverjetneje ne bi učinkovalo. Če ne bi bilo 'kave', za katero bi se lahko skrila 'noč', se ta najverjetneje ne bi 'zgodila'. Poraja se zanimivo vprašanje, in sicer kdo je pravzaprav tisti, ki bi ga opisana nadstrukturna prvina lažnega sploh prevarala? Mar sploh kdo? Ali določene nadstrukture nujno pripadajo tipu »iluzij brez lastnikov«? In kako je obstoj tovrstnih, takoimenovanih »belih laži«, katerim nihče ne verjame, povezan s takoimenovanimi »črnimi resnicami« - denimo z zbadljivimi izjavami ali dovtipnimi brezčutnimi trditvami, ki so sicer resnične, vendar izražene z »nemogočega« položaja, katerega nihče ne želi zavzeti?

Robert Pfaller sodi med tiste, ki na ravni družbenih fenomenov utemeljuje pomen videzov, belih laži, pretvarjanj, pa tudi umetnosti, ki je v splošni predstavi pogosto dojeta kot sfera videzov, prikrivanj, sanj.

Robert Pfaller (rojen 1962 na Dunaju) je priznani avstrijski filozof, dejaven na področju psihoanalize in kulturoloških študij. Kot profesor filozofije in kulturologije je poučeval na Univerzah na Dunaju in v Linzu ter kot gostujoči profesor v Amsterdamu, Strasbourgu, Oslu, Berlinu in drugje. V mednarodnem kontekstu je nase opozoril leta 2000 s teorijo »interpasivnosti«, ki govori o preusmeritvi lastnih dejanj, občutij in želja na druge objekte, prek katerih občutimo nadomestni užitek. Teorija se navezuje predvsem na doživljanje sle, zaradi česar o interpasivnosti lahko govorimo tudi kot o »delegiranem uživanju«. Moderna družba naj bi bila nezmožna zavedanja lastnih interesov in bolj kot po užitku hrepeni po odrekanju. Je zagovornik »nespametnega«, s pomočjo katerega naj bi življenje doseglo svoj pravi smisel. Veliko je sodeloval tudi s Slavojem Žižkom, ki je o njem med drugim zapisal, da je »v zadnjem desetletju temeljito obnovil celotno področje kritične kulturološke študije«.

V slovenščini lahko beremo njegovo knjigo Umazano sveto in čisti um (Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2009).