Avtorji in knjige

Alojz Ihan

Alojz Ihan (1961) je zdravnik, specialist klinične mikrobiologije in redni profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani.

V knjigi Čas nesmrtnosti se ukvarja z vprašanji nesmrtnosti oziroma natančneje človeške želje, da bi s pomočjo novih tehnologij zamrzovanja posegal v ustroj človeškega življenja in umiranja. Fundacija Alcor za podaljševanje življenja je bila ustanovljena leta 1972 z namenom zamrzovanja in shranjevanja umrlih do časa, ko bi jih bilo mogoče z napredno medicinsko tehnologijo oživiti in ozdraviti. Leta 1976 je Alcor izvedel prvo zamrznitev, odtlej pa še več kot 130. Doslej se je nabralo že več kot tisoč članov Alcorja, ki so s plačilom 200.000 dolarjev pristopili k programu, ki jim obeta zamrznitev ob njihovi smrti. Zagovorniki krionike računajo, da bo medicinska znanost v prihodnosti tako napredovala, da bodo ljudje postali nesmrtni – zamenjati jim bo mogoče vsak okvarjen organ, vsako okvarjeno tkivo, zato bodo ob rednih medicinskih »servisih« živeli poljubno dolgo. Ta okvir predstavlja povsem nov horizont pričakovanja in človeške percepcije časa, ki ima ekonomske, simbolne, pravne in etične posledice. O njih razmišlja Alojz Ihan v prodornem, analitično briljantnem, pogosto humorno poantiranem, predvsem pa nadvse provokativnem delu.

 

 

 

Bernardo Atxaga

Bernardo Atxaga (1951) je baskovski pisatelj, pesnik in prevajalec, ki je za svoja dela prejel mnoge najprestižnejše nagrade. Za roman Dnevi Nevade je bil nagrajen z državno kritiško nagrado za najboljše prozno delo v baskovskem jeziku. Njegova literarna dela so prevedena v več kot 20 jezikov. V okviru festivala Fabula je izšel njegov roman Dnevi Nevade (Beletrina).
 
Roman pripoveduje zgodbo o pisatelju, ki se iz rodne Baskije začasno preseli v Nevado v ZDA. A Dnevi Nevade obenem povedo veliko več. Pripovedujejo tudi zgodbo o trenutkih, v katerih se sedanjost premeša s spomini, podobami in sanjami. Kjer se negostoljubna puščavska pokrajina preplete s horizontom svetlikajočih se luči casinojev, kar pisatelja – in bralca – popelje v neke druge, veliko bolj intimne pokrajine. Dnevi Nevade so zgodba, sestavljena iz zgodb, ki nam pokažejo, kako vsaka doživeta izkušnja in vsaka povezava, ki se oblikuje med ljudmi, presega razdaljo časa in prostora. Kako vsako čustvo, ki ga izkusimo, in vsaka bolečina, ki se nas dotakne, pusti neizbrisen odtis v našem notranjem svetu. In nas oblikuje v to, kar smo.
 
   

Igor Marojević

 Igor Marojević (1968), srbski pisatelj, dramatik, kolumnist in prevajalec. Za svoja dela je prejel več nagrad, med njimi za svoja prozna dela nagrado Károly Szirmai, nagrado Stevana Pešića in nagrado sklada Borislava Pekića ter nagrado Desimir Tošić za eseje. V okviru festivala Fabula bo izšel njegov roman Mamina roka (Beletrina).
 
V romanu Mamina roka avtor kot prvi v srbski književnosti odkrito obravnava eno bolj občutljivih in bolečih tem zgodovine, odnos povojnih oblasti do podonavskih Nemcev. Protagonist romana je šestnajstletni gimnazijec, katerega primarna skrb je sicer, da bi si pridobil nekaj bistvenih življenjskih izkušenj. V lovu za njimi spozna novo sošolko Herto in njeno starejšo sestro Sonjo. A zgodba o ljubezenskem trikotniku se staplja z zgodbo o družini sester Šleser in drugih podonavskih Nemcev, ki jih je po drugi svetovni vojni, ko jim je nova država zaplenila hiše in drugo imetje, doletela podobna usoda. Konec obdobja nedolžnosti je tako za glavnega junaka mnogopomenski … Vprašanje, komu je pripadala hiša, v katero se je po vojni vselila njegova družina, se preplete z vprašanjem, koliko je sploh mogoča ljubezen, ki je nespregledljivo obremenjena s senco zgodovine?
 
 
 

Manca G. Renko in Samira Kentrić

Samira KentrićLastno življenje, biografija Zofke Kveder, prikazuje, kako ideje, stališča in boji zgodovinskih osebnosti nikoli ne umrejo, ampak živijo še danes. Manca G. Renko v svojem delu orisuje zgodovinski čas in položaj žensk na prehodu med 19. in 20. stoletjem. Zofka Kveder služi kot lik, ki pooseblja boj za enakopravnost žensk in njihovo vključevanje v umetniško in javno življenje, hkrati pa pripoveduje tudi o njenem intimnem življenju. Pozornost mladih bralcev lovi z nenehnimi aktualizacijami in pogovornim tonom, s
katerima gradi dinamiko dialoga, pogovora in razmisleka. Knjiga skuša vsaj delno zapolniti vrzel v izobraževalnem sistemu (in kanonu slovenske književnosti), iz katerega so ženske največkrat izločene ali pa vsaj potisnjene ob rob, zaradi česar se mladi v času osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja z ženskimi umetnicami največkrat sploh ne morejo srečati. Ilustracije Samire Kentrić z vizualnimi elementi še nadgrajujejo in poglabljajo besedilno sporočilnost Lastnega življenja.
 
 
   

Mathias Énard

 Mathias Énard (1972) velja za enega najboljših in najinovativnejših francoskih pisateljev, čigar roman Kompas je leta 2015 prejel najprestižnejšo francosko literarno nagrado, Goncourtovo. Je eruditski analitik evropskih kultur ter izjemen poznavalec Bližnjega vzhoda, ki s svojo literaturo in javnimi nastopi nasprotuje vse glasnejšemu evropskemu populizmu in nacionalizmu. V času festivala Literature sveta Fabula bosta izšli njegovi deli Alkohol in nostalgija (Beletrina) in Kompas (Mladinska knjiga).
 
Alkohol in nostalgija je berljiv, a hkrati izjemno eruditski roman o ljubezenskem trikotniku med Francozoma Mathiasom in Jeanne ter Rusom Vladimirjem. Ko slednji nenadoma umre, ga pripovedovalec Mathias pospremi na zadnjo pot – s transsibirsko železnico – vse do rojstne vasi. Ob tem razmišlja o njihovem odnosu, ki je prišel tako daleč, da je zahteval življenje, o bolečini, ki so si jo prizadejali, in ljubezni, ki so jo čutili. Pripoved je tudi melanholičen poklon Rusiji in ruski kulturi. Mathias, Jeanne in Vladimir so Bertoluccijevi Sanjači, ki so se prebudili ter ugotovili, da revolucija ni več mogoča; ostala sta jim le še privid svobode in uteha omame.
 
Roman Kompas francoskega pisatelja Mathiasa Enarda razkriva, kako zelo sta od nekdaj povezana in prepletena Zahod in Vzhod in kako problematičen je bil in je še vedno pogled Zahoda na Vzhod. Glavni junak, avstrijski muzikolog Franz Ritter, se v bolezenski omotici predaja ljubezenskemu hrepenenju do orientalistke Sarah, ob tem pa potuje v prostoru in času ter osuplja bralca z razkrivanjem najrazličnejših dejstev, že kar neverjetnih zgodb in zamolčanih ozadij, s čimer zapoje pravo hvalnico deželam Bližnjega vzhoda. Hipnotičen, eruditski roman, ki govori o svetu, v katerem živimo, je leta 2015 prejel Goncourtovo nagrado za najboljši roman v francoskem jeziku.
 
 
 
 
 
 

Sofi Oksanen

  Sofi Oksanen (1977) je danes ena najbolj priznanih, mednarodno uveljavljenih in cenjenih finskih pisateljic mlajše in srednje generacije, ki je mednarodni preboj dosegla z romanom Očiščenje. Poleg romanov piše dramska besedila in eseje, redno tudi kolumne, v katerih se odziva na aktualne politične in družbene dogodke. Tako na Finskem kot v tujini je poznana kot družbeno kritična in angažirana avtorica ter odločna zagovornica enakopravnosti spolov in borka za
pravice LGBTQ. Njena dela so prevedena v več kot 50 jezikov.
 
Konec leta 2016 je v slovenščini izšel njen roman Ko golobice izginejo (Beletrina).
 
Dogajanje romana Ko golobice izginejo je postavljeno v Estonijo med 2. svetovno vojno in v desetletja po njej. To je obdobje, ko je mala baltska država doživljala številne pretrese, saj sta njeno ozemlje izmenično okupirali sovjetska Rusija in nacistična Nemčija.  V teh viharnih časih sledimo osebnim zgodbam bratrancev Edgarja in Rolanda ter Edgarjeve žene Juudit. Roland in Edgar stojita na nasprotnih bregovih: prvi je zagrizen borec za osvoboditev Estonije izpod sil okupatorjev, ki se zato pridruži odporniškim gibanjem, drugi pa kameleonsko spreminja svojo identiteto in prepričanja, da bi si pridobil naklonjenost vsakokratne oblasti. Kar mu v turbulentnih časih, ko ljudje preko noči izginjajo v temo zgodovine, tudi uspeva. Prava tragična junakinja časa pa je Edgarjeva zapuščena žena Juudit, ki na stran zavojevalcev prestopi iz naivne, a razumljive želje po ljubezni. V vojni, skratka, ni zmagovalcev.
 
 
   

Viktor Jerofejev

 Viktor Jerofejev (1947) je eden najbolj prepoznanih sodobnih ruskih pisateljev, ki se je v literarno zgodovino zapisal kot sourednik almanaha Metropol, intelektualne bombev kateri so leta 1979 svoja literarna dela objavili sovjetskemu režimu neljubi avtorji. Jerofejevu so za skoraj desetletje prepovedali objavljati ter ga izključili iz Društva sovjetskih pisateljev. V slovenščini danes lahko beremo tudi njegovo biografijo Dobri Stalin, v kateri skozi svoje življenje ob očetu, visokem Stalinovem diplomatu, popisuje politične in življenjske razmere v Sovjetski zvezi. 
 
Med njegova najbolj znana in v večino svetovnih jezikov prevedena romana sodita še Življenje z idiotom (1991) ter Ruska lepotica (1996). 
V okviru festivala Fabula je izšla njegova zadnja knjiga, zbirka kratkih zgodb Telo (Beletrina).
 
V zbirki kratkih zgodb Telo, ki je v ruščini izšla leta 2015, lahko bralci spoznajo vse najznačilnejše elemente proze Viktorja Jerofejeva: od desadovske erotike do bulgakovovskega nadrealizma, vse to pa začinjeno z iskrivo ironijo in neizprosno družbeno kritiko. Poleg tega zbirka ponuja razmislek o sodobnih Rusiji in Evropi, vrača pa se tudi v čas Sovjetske zveze in mimogrede postreže z nekaj prvovrstnimi anekdotami iz sedanjosti in preteklosti; od moskovske večerje z Ronaldom Reaganom do frankfurtskega preklinjanja Paula Coelha.